Člani študijskega krožka so se podali na pohod od izvira kraške rečice Dobličice blizu vasi Doblič, v smeri toka, proti vasi Jelševnik, Zajčji Vrh, Tušev dol in Talčji Vrh in nazaj proti Črnomlju. Že pred pohodnim dnem je v zadnjih dveh tednih na širšem območju prevladovalo bolj jasno in suho ter dokaj hladno vreme, kar je vplivalo tudi na manjšo zapolnjenost podzemeljskega kraškega vodonosnika in manjšo vodnatost izvirov na poti. Za pohod so takšne razmere ugodnejše, saj je ob visokem vodostaju na tem območju pogosto prelivanje vode čez bregove in njeno zastajanje na neprepustni podlagi, s tem pa se močno oteži tudi dostop do kraških votlin, ki predstavljajo izvire Dobličice.
Pohodniki so z avtobusom pripotovali do vasi Dobliče od koder so se usmerili proti blizu ležečemu izviru Dobličice, kjer je bil že prvi postanek za ogled in razlago lege, nastanka in posebnih značilnosti tega kraškega izvira.
Zarastlinjen izvir Dobličice - Dobličko jezero
Kraški izvir Dobličice in njeni številni izviri se nahajajo na zahodnem obrobju nizke Bele krajine, dobrih 5 km jugozahodno od Črnomlja v nizkem dobličko viniškem podolju ob vznožju Poljanske gore. Zaledje izvirov zahodno od Črnomlja je v nasprotju z zaledjem izvirov ob Lahinji bolj hribovito, gozdnato in redko naseljeno. V Dobličico se podzemeljsko odcejajo kraški hribi med Kočevjem in Črnomljem (Bricelj, Habič, Kogovšek, Zupan, 1990, str. 10).
Začetni tok Dobličice
Udeleženci so se odpravili na pot po zahodnem obrobju tektonsko zasnovane geološko zelo stare premogovne kadunje v Kanižarici, kjer so (v smeri od Doblič proti Črnomlju) razvrščeni izviri Dobličice, Obršca, Jelševnika in Talačkega oz. Pačkega potoka (Bricelj, Habič, Kogovšek, Zupan, 1990, str. 10). Eden od razlogov za vodnate izvire ob vznožju Poljanske gore je prav zajezitev voda s sedimenti, ki tvorijo premogovno kadunjo v kateri so nekoč kopali premog. Slednja je (v najširšem delu pri Kanižarici) široka 3 km in 4 km dolga. Najgloblje v premogovne sedimente so prevrtali 428 globoko in na 200 m pod morsko gladino tako predrli slabega pol kilometra (416 m) debelo plast premogovnega sedimenta (Plut, Trobec, Lampic, 2013). Zanimivo je to, da se podzemeljske vode v doblički kotlinici na površje prelivajo na drugi najnižji nadmorski višini v Beli krajini, celo niže kot v dolini Kolpe med Adlešiči in Gribljami. Nižje od izvira Dobličice leži le izvir Krupe (Bricelj, Habič, Kogovšek, Zupan, 1990, str. 10).
Dobličko jezero
Dobličko jezero leži okrog 700 m jugovzhodno od Doblič, kjer se podzemeljska voda preliva na površje izpod strmega vznožja v obliki lepega kraškega obrha (Bricelj, Habič, Kogovšek, Zupan, 1990, str. 17). Stalni izvir Dobličice predstavlja v celoti z vodo zapolnjeno kraško brezno z dolžino 160 m in globino 121 m, ki so ga odkrili 16. 3. 2003 (E-jamski kataster, citirano 17. 12. 2013). Ob izviru je nastalo izvirno jezerce (podobno kot ob prav tako zelo vodnatem izviru Krupe) široko 40 m in globoko 11 m. Jezersko dno zatesnjuje rdečkasto rjavkasta kraška ilovica, ki se nadaljuje tudi na širši nizki polici dobličkega polja, v katerega je pogreznjena struga Dobličice. Struga je najprej usmerjena proti vzhodu, nato pa pod Jernejo vasjo zavije proti severu mimo Doblič. Dobličica teče v okljukih (kar je tipična značilnost rek subpanonskega, nižinskega sveta) in se počasi prebija iz dobličke kotlinice severno od Kanižariškega hrbta proti Črnomlju, kjer se izliva v Lahinjo. Okljuki so najbolj izraziti pred Črnomljem. Ob visokih vodah Dobličica s pritoki med Dobličami, Blatnikom in Jelševnikom prestopi bregove in preplavlja ravnico ob strugi (Bricelj, Habič, Kogovšek, Zupan, 1990, str. 18).
Dobrih 130 m južno od izvira v skalnem bregu leži plitva vrtača, v kateri so najprej poskusili zgraditi zajetje za črnomaljski vodovod, med gradnjo črpalnega vodnjaka pa je prišlo do nesreče, v kateri je izgubilo življenje kar pet delavcev. Delavci so se po miniranju prehitro spustili v črpalni vodnjak. Dno, ki so ga izkopali je bilo na 4 m pod gladino izvira, a kljub temu iz vodnjaka niso dobili več kot 0,2 l/s. Tako je ostalo tudi potem, ko so v dno zavrtali 34 m globoko vrtino in jo razstrelili z okrog 80 kg razstreliva (Bricelj, Habič, Kogovšek, Zupan, 1990, str. 18).
Nov črpalni vodnjak so zgradili nekoliko kasneje, le 15 m od izvira, a je tudi vanj pritekala omejena količina vode kar se je poznalo v pomanjkljivi oskrbi Črnomlja v sušnih mesecih, čeprav se je iz izvira prelivalo še dovolj vode. Poznejše raziskave so pokazale, da se glavnina izvirskega jezera napaja skozi globok sifonski rov, skalno obrobje v katerega so skopali oba vodnjaka pa je slabo prevotljeno. To dejstvo je potrebno upoštevati pri vsakem posegu v ta kraški vodonosnik (Bricelj, Habič, Kogovšek, Zupan, 1990, str. 18).
Izvir Dobličice je k hitrejšemu razvoju vodooskrbe začel prispevati šele po letu 1958, še danes pa ostaja najpomembnejši regionalni vodni vir. Povprečni pretok izvira znaša 150 l/ s kar je drugi največji od vseh belokranjskih kraških izvirov, zaostaja pa samo za Krupo (450 l /s), za katero pa smo skupaj z udeleženci že ugotovili, da je za zajetje neprimerna odkar so jo onesnažili s PCB-ji (Plut, Trobec, Lampič, 2013).
Udeleženci so se iz smeri Dobličkega jezera napotili v smeri njene struge proti vzhodu potem pa pri Jerneji vasi proti severu v smeri naslednjega izvira v enem od zaselkov vasi Jelševnik - Jergli.
Po cesti od Doblič proti Jerneji vasi - desni breg Dobličice
Od Jerneje vasi v smeri toka Dobličice
Razlaga ob cestnem mostičku preko Dobličice
Obršec (Jergli)
Izvir Obršec se nahaja neposredno ob cesti, ki povezuje Dobliče in Jelševnik, in sicer pod strmim bregom na desni strani. Nahaja se približno 500 m južno od izvira pri Jelševniku, v njem se voda stalno zadržuje, a se kljub temu ne preliva v strugo Jelševniškega potoka. Široki sledovi doline kažejo, da je bil tukaj včasih pomemben izvir. Kraško vodo zajezujejo naplavine poplavne ravnice, ki sega od Dobličice ob Jelševniškem potoku navzgor. Po kemijski analizi se voda Obršca rahlo razlikuje od vode Jelševnika, kar kaže na ločeno zaledje (Bricelj, Habič, Kogovšek, Zupan, 1990, str. 17).
Obršec
Nedaleč stran v smeri proti severu so udeleženci prišli do izvira pri Jelševniku, ki je eden slikovitejših in pomembnejših izvirov ob Dobličici.
Jelševnik
Izvir pri Jelševniku
Izvir se nahaja severovzhodno pod vasjo Jelševnik, v širokem dolinskem zatrepu nizke dobličke kadunje in je stalen. Napaja Jelševniški potok, ki mu ga na kratko imenujemo kar Jelševnik, nekateri pa mu pravijo tudi Jezero. Izvor slednjega imena je lahko posledica 10 m širokega izvirnega sifonskega jezerca ali pa umetno zajezene vode nad nekdanjim mlinom, kjer se danes nahaja ribogojnica (Bricelj, Habič, Kogovšek, Zupan, 1990, str. 17). Po izdatnosti je izvir Jelševnik drugi največji izvir na zahodnem obrobju Bele krajine. Po meritvah in opazovanjih lahko že ob nizkih vodah daje od 15 do 20 l/s, v povprečju pa vedno daje vsaj 10 l/s. Kot kaže po sledilnih poskusih, se naj bi vanj stekale vode med Mirno in Debelo goro (Bricelj, Habič, Kogovšek, Zupan, 1990, str. 17).
Dobličica s pritokoma Jelševnik in Obrh ter zaledji kraških izvirov je po svojem živalstvu ena najbolj izjemnih rek v Beli krajini. Dom je številnim ogroženim živalskim vrstam: bober, želva sklednica, močvirska sklednica, črni močeril in rak koščak ter navadni netopir, pomemben življenjski prostor pa to območje predstavlja še številnim drugim živalskim in rastlinskim vrstam. Iz tega razloga je omenjeno območje uvrščeno v Naturo 2000, ki je ekološko omrežje, ki postopoma nastaja v vseh državah EU vključuje pa vsa območja pomembna za ohranjanje ogroženih rastlin, živali in njihovih življenjskih okolij.
Najbolj znamenita živalska vrsta, ki je hkrati tudi nekako zaščitni znak tega območja je črni močeril, ki je podvrsta človeške ribice, a ima v primerjavi z njo temno obarvano kožo. Zaradi tega dejstva so mu v latinskem imenu dodali »parkelj« (Proteus anguinus parkelj). Črni močeril ima dokaj normalno razvite oči (za razliko od človeške ribice), njegova glava je bolj zaobljena in normalno oblikovana, trup sorazmerno daljši, noge krajše, v hrbtenici pa ima več vretenc. Kot vsaka jamska žival, tudi on na površje pride le ponoči (Dobličica - Natura 2000, 2004).
Raznoliki vodni in obvodni zarastlinjeni ali peščeni življenjski prostori ob Dobličici pogojujejo raznolikost ribjih habitatov. V Dobličici najdemo 14 domorodnih vrst, med temi od postrvjih prevladujejo krapovske. Vrste postrvi so redke - najdemo samo potočno postrv. Med krapovskimi prevladujejo zelenika, podust, klen, mrena in številne druge (Ivanovič, Štangelj, 2013).
Pot se je nadaljevala naprej skozi poslednji zaselek naselja Jelševnik (Sneči Vrh) in naravnost po cesti do glavne ceste Jelševnik-Svibnik, ki jo je bilo potrebno prečkati in se napotiti skozi vas Zajčji Vrh. Po Zajčjim vrhom teče Talački potok, ob njegovi strugi pod vasjo pa se nahaja še en kraški požiralnik tipičen za območje. Skupina udeležencev se ni spustila pod vas, pač pa je izbrala cesto skozi njo in potem gozdno pot v smeri proti Tuševem Dolu.
Pri pokopališču na križišču gozdne ceste in ceste do Talčjega Vrha so udeleženci zavili na glavno cesto in se podali v smeri vasi Talčji Vrh, Že nedaleč stran od omenjenega križišča je s ceste mogoče opaziti pas rastlinja, ki daje slutiti na vodni tok. Poleg tega že sam pogled na cesto hitro pokaže, da prečka ozko strugo, ki pa je v času pohoda popolnoma suha. V njej je vidno zgolj nekaj ledenih zaplat in kup kamenja, ki ga je nanesla visoka voda.
Z udeleženci smo se najprej podali v smeri suhe struge, ki nas je popeljala do kamnitega majhnega mostnega oboka, ki povezuje bregova struge, za katerega domačini pravijo, da naj bi bil tukaj že iz časa turških vpadov. Lično kamnito strukturo porašča mah, neposredno ob njej (na desni, pod pokopališčem) izpod brega pa je moč opaziti še en kraški izvir, ki ob visokih vodah dodatno napaja strugo. Udeleženci so izvedeli, da gre za izvir ki napaja Talački potok, katerega glavni izvir se nahaja zgolj 400 m severozahodno. Nahaja se ob vznožju levega brega, je stalen imenujejo pa ga tudi Talački Breg. O najnižjih vodah iz razpok priteka okrog 2 l/s, ob visokih vodah pa pretoka ni bilo mogoče izmeriti, ker izvir zalijejo poplavne vode Talačkega potoka. Njegovo zaledje je v Talčjem Vrhu in Tuševem Dolu, kemične in bakteriološke analize v letu 1990 pa so kazale, da je voda tukaj bila onesnažena, saj se je v Breg stekala gnojnica iz bližnjih zaselkov (Bricelj, Habič, Kogovšek, Zupan, 1990, str. 13).
Slikovit mostiček preko trenutno suhe struge Talačkega potoka v gozdu ob cesti Tušev Dol -Talčji Vrh
Sihurna, občasni izvir Talačkega potoka
Pot je vodila najprej nazaj iz gozda in po glavni cesti v smeri Talčjega Vrha, kjer je pod vasjo odcep na levo. Ta odcep vodi do občasnega izvira Talačkega potoka, izvira po imenu Sihurna. Sicer je v dolini med Tuševim dolom in Dolenjo Pako več manjših izvirov, ki napajajo Talački potok. Povirni del kraškega dola je suh in ima aktivna dva bruhalnika zgolj ob najvišjih vodah. Prvi je v Delcih pod robom ob njivi, drugi pa Sihurna ali Suhorna ob zahodnem nregu do 100 m široke in 20 m globoke doline. Njeno dno se na 2,5 km od izvira Sihurne do Dobličice pri Svibniku zniža za 30 m, od 165 do 135 m nadmorske višine. Sihurna izvira pod 4 m visoko skalno steno v majhnem stranskem dolinskem zatrepu in presahne že kmalu po dežju, vendar je voda stalno prisotna v izvirni kotanji in njena gladina upade le za 2 m pod prelivni rob v višini 160 m. Nekdaj so domačini vodo v Sihurni zajemali in jo prečrpavali v presušene vodnjake bližnjih vasi (Bricelj, Habič, Kogovšek, Zupan, 1990, str. 12).
Skozi vas Talčji Vrh vodi gozdna pot, ki vas povezuje najprej z Dolnjo Pako, potem pa tudi s Svibnikom in s Črnomljem. Že takoj pod vasjo je na levi strani nedaleč stran od ceste lahko opaziti mokrišče manjšega obsega v kotanji manjšega premera, ki nakazuje na neprepustnost podlage. Gre za manjši z naravnim rastlinjem zaraščen kal. Kot kaže na njem ni sledov človekove ga vpliva. Pomanjkanje tekoče vode na območju vasi Talčji Vrh bi lahko govorilo tudi o tem, da je bil ta kal nekoč namenjen napajanju živine.
Zaraščen in zamrznjen manjši kal pod vasjo Talčji Vrh
Pot se je zaključila v Črnomlju in tako so člani prvič prepešačili pot direktno do Črnomlja, s čimer smo hoteli prikazati povezanost podzemeljskih kraških voda in njihovo dinamično podzemeljsko prepletanje v Beli krajini, ki na čisto svoj način nevidno povezuje na zunanji pogled razpršena človeška prebivališča.
VIRI:
Bricelj, M., Habič, P., Kogovšek J., Zupan, M. 1990. Izviri Dobličice in njihovo širše kraško zaledje. ACTA CARSOLOGICA. ZRC SAZU.
URL:http://carsologica.zrc-sazu.si/Celestevilke/arhiv/ac19.pdf, (citirano 17. 12. 2013).
E-kataster jam: Dobličko jezero.
URL: http://www.katasterjam.si/index.php?c=jame.simpleSearch&katSt=8262, (citirano 17. 12. 2013).
Plut, D., Trobec, T., Lampič B. 2013. Regionalni viri Slovenije. Vodni viri Bele krajine.
URL: http://geo.ff.uni-lj.si/sites/default/files/12/e-geograff_7s1.pdf, (citirano 17. 12. 2013).
Dobličica zakladnica živalskega sveta Bele krajine. Našim vnukom v dar.
URL:http://www.natura2000.gov.si/uploads/tx_library/natura2000_doblcica.pdf, (citirano 17. 12. 2013).
Ivanovič, M., Štangelj, M. 2013. Narava Bele krajine.
URL: http://books.google.si/books/about/Narava_Bele_krajine.html?id=4o2ojnLZlv0C&redir_esc=y, (citirano 17. 12. 2013).
