Prvi pohod v šolskem letu 2013/14 je potekal v občini Semič, in sicer na severnem robu belokranjskega kraškega ravnika. Razprostira se pod naseljem Semič v smeri proti Stranski vasi in vasi Črešnjevec (ob glavni cesti Semič – Gradac – Metlika) in predstavlja del obširnega, rahlo valovitega in kraškega belokranjskega ravnika. Tukaj prevladujejo predvsem zakraseli kredni apnenci, površje pa je kamnito z veliko gostoto vrtač. Ponekod ta gostota znaša tudi nad 100 vrtač/km2 (Občina Semič, citirano 30. 9. 2013).
Na celotnem območju ni nobenega površinskega vodnega toka z izjemo reke Krupe, v kateri na površje priteka podzemeljska voda, ki ponika na višjem severnem robu občine Semič.
Izhodišča točka pohoda je bila industrijsko obrtniška cona v Semiču, pot pa je naprej peljala mimo cerkve sv. Duha v vasi Sela pri Semiču, do prve točke ogleda na naši tematski poti - vodne jame Lebica.
Vodna jama Lebica je tipičen naravni pojav plitvega krasa, kjer se nivo podzemeljske vode zadržuje v neposredni bližini površja tal (192 m n.v.). Jama Lebica je med najbolj poznanimi zaprto obzidanimi vodnimi jamami v Beli krajini, ljudska beseda pa pravi, da naj bi jo bili obzidali že Rimljani. Do jame peljejo kamnite stopnice KAMRA, citirano 30. 9. 2013). Ta dejstva pričajo o njenem velikem pomenu za okoliško prebivalstvo, ki pa je v času napeljave vodovoda (kot povsod drugod) upadel.
V jami je prisoten stalni tok, njena globina je 3 m, njena dolžina pa 13 m, nastanjuje pa jo vrsta pupka (E-kataster jam, citirano 30. 9. 2013).
Vir: Občina Semič.
Iz smeri Lebice se je pot nadaljevala po poteh na jasah v smeri Cerkve svetega Mihaela, ki se nahaja neposredno nad tablo Semič ob cesti Semič – Črnomelj.
Cerkev je manjša, njena arhitektura pa signalizira svojo tesno navezanost na baročno arhitekturno dediščino, ki je pustila svoj pečat na cerkvi svete Trojice v vasi Vinji Vrh, nedaleč stran od izvira Krupe.
Naprej je pot udeležence vodila mimo kapelice kužnega znamenja, ki stoji le streljaj južno od cerkve svetega Mihaela in mimo stezin, na katerih je včasih prevladovala pašna živinoreja, še danes pa je tukaj moč opaziti ograde v katerih ljudje pasejo drobnico. Stezine so posebna kraška naravna dediščina, pri kateri se prepletajo zaplate travnika in štrleči goli kamninski bloki. Takšna krajina je tipičen pejsaž plitvega krasa in daje temu območju njegovo unikatno naravno identiteto.
Iz smeri stezin so udeleženci po kolovozni poti zakorakali v zaplato gozda, ki se mestoma izmenjuje z odprtimi jasami, v njej pa prevladuje graden, beli gaber in breza s steljniki. Prst je tukaj revna in slabo rodovitna, nekaj več je najdemo predvsem na dnu vrtač, ki so si jih ponekod ljudje preuredili v vrtove.
Naslednja točka postanka na poti je bil kraško brezno Malikovec pri vasi Lipovec. Gre za kraški rov večjih razsežnosti v katerega se je moč zazreti na dveh odprtinah površja, ki ležita dokaj blizu. Zgolj skozi eno od teh odprtin se je mogoče po stopnicah spustiti v jamsko dvorano in se sprehoditi po njeni terasi vse do prepadnega dela, ki dosega globini 35 metrov. Skupna dolžina jame z breznom znaša 83 m. Na samem dnu se nahaja podtalnica, ki teče naprej po sistemu podzemeljskih rovov in raztaplja pretrt apnenec.
Postojanka v jamski dvorani brezna z jamo Malikovec
Ena od posledic tega procesa je vidna tudi neposredno na površju, in sicer se zaradi tega obnašanja podzemeljskega vodnega toka na površju izoblikujejo večje kotanje. Manjše kotanje smo že omenili, imenujejo se vrtače, za večje kotanje pa je uveljavljeno ime udornica.
Udornice so površinski pokazatelj močnega in agresivnega podzemeljskega toka, zaradi katerega se raztaplja in odnaša globlje v podzemlje obsežnejša kamninska gmota. Udeleženci so se o tem lahko neposredno prepričali že pri ogledu naslednje točke, udornice Vodenice pri vasi Brstovec. Vodenice dosegajo slabih 100 metrov v polmeru in globino 46 m. Na njihovem dnu se nahaja stalen vodni izvir, ki signalizira nivo podzemeljskega pretakanja (podzemeljski tok se tukaj nahaja na n.v. 157 m). Ta naravni pojav je zanimiv zato, ker je eden izmed zgolj štirih popolnoma razvitih in zabeleženih na področju Bele krajine. Vse udornice pa se nahajajo v zaledju reke Krupe in na ozemlju občine Semič (Stepišnik, 2010, str. 102).
Izvir na dnu udornice so samoiniciativno obnovili lokalni prebivalci, saj poleg naravne pomembnosti v sebi nosi tudi pečat kulturno-zgodovinskega pomena. Sem so po vodo hodile ženske s škafi na glavah, zanimivo pa je to, da so kljub kar 50 m višinske razlike in strmim pobočjem udornice zmogle prenašati takšno breme. Na izviru so vodo zajemale tudi pašne živali.
Nedaleč stran od udornice Vodenice se nahaja naslednja postojanka udeležencev, in sicer cerkev svete Trojice. Gre za tipično romarsko cerkev, ki je razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena z lastnostmi kulturnega, umetnostnega, arhitekturnega in ambientalnega spomenika (Uradni list, citirano 30. 9. 2013).
Pot so udeleženci nadaljevali skozi gozd v smeri izvira reke Krupe. Neposredno pred usmerjevalno tablo do izvira Krupe (še na drugi strani ceste) se gozd zaključuje v še eni kotanji udornega tipa imenovani koliševka Medvednica.
Pohod se je zaključil ob slikovitem izviru reke Krupe (kot smo omenili prej, edinega površinskega vodnega toka na območju), ki na plan privre izpod 30 m visoke prelomne stene.
Reka Krupa je dolga 3 km in predstavlja levi pritok Lahinje. Njen povprečni pretok znaša 1000 l/s kar je daleč največ izmed vseh belokranjskih vodnih izvirov. Za primerjavo, v povprečju znašajo pretoki tipičnih izvirov nekje okrog 50 l/s, edino izvir Dobličice se ponaša s pretokom 150 l/s. Povprečni padec reke v celoti znaša 6 metrov, kar je nekoč omogočalo delovanje štirih vodnih mlinov in dveh žag.
Iz navedenega razloga bi Krupa lahko predstavljala osrednji vir zajemanja pitne vode za celotno občino in širše belokranjske območje, a jo je v preteklosti zaznamovala ekološka tragedija. Tenka plast prepereline in pretrtost kamninske podlage povzročata povečano ekološko občutljivost oz. večjo dovzetnost za onesnaževanje. Krupa se je s tem problemom soočila in soočala v obdobju med leti 1963 in 1983, ko je divje odlagališče semiške tovarne Iskra (v zaledju Krupe) povzročilo izjemno onesnaženost, ki je bila že na robu tega, da prerase v ekološko katastrofo.
Analiza vode, ki jo je 20.10.1983 na Krupi opravil Zavod za zdravstveno varstvo Maribor je pokazala na kar 400-kratno prekoračitev mejne vrednosti po ameriških normah. Zavod je takrat podal mnenje, da naj bi bil izvir Krupe med s PCB najbolj onesnaženimi izviri na svetu in edini vodni vir v Evropi s tako visoko koncentracijo. Najnovejše raziskave in meritve onesnaženosti kažejo na to, da se je ekološka obremenitev okolja s PCB zelo zmanjšala, saj Krupa izplavlja iz podzemlja vedno manj onesnaženega sedimenta (Plut, 1988).
Viri in literatura
E-kataster jam: Lebica.
URL: http://www.katasterjam.si/index.php?c=jame.simpleSearch&katSt=1812 (citirano 30. 9. 2013)
E-kataster jam: Malikovec.
URL: http://www.katasterjam.si/index.php?c=jame.simpleSearch&katSt=2316 (citirano 30. 9. 2013)
KAMRA. Vodna jama Lebica.
URL: http://www.kamra.si/Default.aspx?module=7&id=12178 (citirano 30. 9. 2013)
Občina Semič.
URL: http://www.semic.si/ (citirano 30. 9. .2013)
Plut, D., 1988. Belokranjske vode. Dolenjski muzej Novo mesto, Novo mesto, str. 199.
Stepišnik, U., 2010. Udornice v Sloveniji.
URL: http://geo.ff.uni-lj.si/sites/default/files/e-GeograFF-1-stepisnik.pdf(citirano 30. 9. 2013)
Uradni list RS.
URL: http://www.uradni-list.si/1/content?id=45910 (citirano 30. 9. 2013)
